Kuga

Za roman s tem naslovom glej Kuga (roman).

Kuga
Yersinia pestis na 200× povečavi. Ta bakterija, ki se prenaša z muhami, je vzrok različnih variant kuge.
Specialnost	infektologija
Simptomi	vročina, glavobol, bruhanje, bolečina v mišicah, bubo, šok, poisoning, kašelj, hemoptiza, izpuščaj, delirij, hyperaemia, krvavitev
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10	A20
MKB-9	020
DiseasesDB	14226
MedlinePlus	000596
eMedicine	med/3381
MeSH	D010930

Kúga (imenovana tudi črna smrt) je huda nalezljiva bolezen, ki prizadene različne dele telesa. Povzroča jo bakterija Yersinia pestis. Glede na prizadeti del telesa ločimo različne oblike te bolezni:

• žlezno ali bubonsko kugo, pri kateri otečejo bezgavke, navadno v dimljah. Pojavi se po piku okužene podganje bolhe;
• pljučno kugo, ki prizadene pljuča; nastopi huda pljučnica;
• septično kugo, kjer bacili kuge preplavijo kri;
• kožno kugo, ki se pojavi ob gnojnih bolšjih pikih in opraskaninah.

Najobičajnejša oblika je manj nevarna bubonska kuga. V preteklosti se je izraz kuga uporabljal za vse hude nalezljive bolezni.

Okužba

V osnovi je kuga bolezen glodavcev, posebej svizcev, vendar so zanjo dovzetne tudi druge vrste, denimo podgane, prerijski psi, veverice in drugi podobni večji glodavci. Ker podgane živijo v bližini človeka, so zanj najpogostejši vir okužbe. Ta se navadno nanj prenese ob piku bolhe, ki je predhodno pila kri okužene živali. Za vsak izbruh bolezni med ljudmi je najprej potreben njen izbruh med podganami. Ker bolham zmanjkuje gostiteljev, ko ti umirajo za kugo, se spravijo nad ljudi.

Bolezenski znaki

Okužba postane očitna po dveh dneh do enem tednu. Začetni simptomi so mrzlica, vročina, glavoboli in nastanek bul v dimljah. Te nastanejo zaradi okužbe bezgavk, ki otečejo in postanejo vidne. Če napredovanja ne zaustavimo, se bolezen razširi na krvni obtok (septična kuga) in kasneje na pljuča (pljučna kuga). Leta 1894 sta dva bakteriologa Alexandre Yersin in Shibasaburo Kitasato neodvisno eden od drugega izolirala bakterijo odgovorno za tretjo pandemijo v Hong Kongu. Zaradi nekaterih »zmedenih« izjav in nedoslednosti pri Shibasaburo Kitasato prvenstvo priznavajo Yersinu. Yersin je opazil, da so podgane okužene ne le med pandemijo, ampak že pred njo. To so potrjevala tudi pričevanja številnih kitajskih kmetov. Ti so opazili, da množičnim poginom podgan običajno sledi izbruh kuge.

Pri septični kugi se pojavljajo notranje in podkožne krvavitve, zato se na telesu obolelega pojavijo črne lise. Od tod prihaja drugo ime za bolezen, črna smrt. To ime se pogosto pojavlja v povezavi s srednjeveškimi epidemijami. V primeru dovolj zgodnjega zdravljenja z antibiotiki, denimo streptomicinom ali gentamicinom, je smrtnost približno 15 % (ZDA 1980), brez zdravljenja pa je bolezen večinoma smrtna. Če bolnik umre, se to pogosto zgodi že prvi dan, ko opazimo bolezenske znake.

Okužba s pljučno kugo se navadno prenaša kapljično. Inkubacijska doba je večinoma od dva do štiri dni, včasih pa simptome glavobola, šibkosti in izkašljevanja krvi (hemoptiza), ki bolezen očitno ločijo od ostalih bolezni dihal, opazimo že prvi dan po okužbi. Brez zdravljenja po enem do šestih dneh s 95 % verjetnostjo nastopi smrt, vendar bolezen lahko učinkovito zdravimo z antibiotiki.

Kuga je že dolgo potencialno biološko orožje. V srednjeveški Evropi so uporabljali okužena trupla za zastrupljevanje sovražnikovih vodnih zalog. Med drugo svetovno vojno je Japonska gojila veliko število okuženih bolh, po končani vojni pa sta biološko orožje, osnovano na kugi, razvijali tudi ZDA in Sovjetska zveza. Najhujšo grožnjo predstavljajo v zraku razpršeni bacili pljučne kuge.

Zgodovinske epidemije

»Dr. Kljun iz Rima« (nemško »Doktor Schnabel von Rom«). Kljun je preprosta plinska maska, napolnjena s snovmi, ki naj bi odvračale kugo.

Prva zapisana pandemija, znana kot Justinijanova kuga, se je pojavila v Konstantinoplu leta 541. V najhujšem obdobju naj bi po besedah bizantinskega zgodovinarja Prokopija povzročila smrt 10.000 prebivalcev mesta dnevno. Svoj smrtonosni pohod je bolezen nadaljevala po vzhodnem Sredozemlju.

Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija, znana kot črna smrt; veliko zgodovinarjev verjame, da je bila vzrok zanjo bubonska kuga. Po nekaterih virih je pobila tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine. Znan je tudi izbruh po katastrofalnem velikem koroškem potresu leta 1348.

Še vedno ni potrjeno, da je bila črna smrt res kuga. Argumenti proti so:

• Črna smrt še vedno ni potrjena kot sev kuge.
• Črna smrt je prepotovala 385 km v 91 dnevih v letu 664, primerjano z 12–15 km na leto danes s pomočjo vlakov in avtomobilov.
• Težave v primeru pojasnjevanja hitrosti izbruha s pomočjo sklicevanja na sev črne smrti kot izjemno redko pljučno obliko kuge - ta oblika je med najhujšim izbruhom leta 1911 v Mandžuriji ubila samo 0.3 % populacije, kar je stokrat manj kot v srednjem veku.
• Odvisnost od letnih časov - moderna kuga lahko preživi samo pri temperaturah med 10 in 26 stopinj Celzija in visoki vlažnosti, medtem ko je kuga v srednjem veku izbruhnila na Norveškem in preživela vroča in sušna poletja etezijskega podnebja.
• Zelo različne stopnje smrtnosti - najvišja smrtnost v modernem času je bubonska kuga povzročila leta 1903 v Mumbaju (cca. 3 %), v srednjem veku pa so nekatera italijanska mesta imela tudi 75 % smrtnost.
• Cikličnost bolezni - v srednjem veku so bili nekateri ljudje odporni na okužbo s kugo, sčasoma se je imunost prenesla na večino prebivalstva, tako da je kuga postala samo še bolezen otrok. Na moderno kugo človeški organizem ne razvije imunosti.
• Dele Evrope je kuga napadala še v 15., 16. in 17. stoletju. Ni še dokončno znano, zakaj se epidemije v Evropi odtlej niso več pojavljale.

Tretja pandemija se je pojavila na Kitajskem leta 1855 in se razširila na vse naseljene kontinente. Samo na Kitajskem in v Indiji naj bi pobila več kot 12 milijonov ljudi.

Sodobni primeri

Bolezen še vedno obstaja med divjimi živalmi od Kavkaza prek južne in srednje Rusije, Kazahstana, Mongolije in delov Kitajske. Razširjena je tudi v jugozahodni in jugovzhodni Aziji ter južni in vzhodni Afriki. V Severni Ameriki jo najdemo od pacifiške obale do zahodnega Velikega nižavja ter od Britanske Kolumbije do Mehike. Južna Amerika ima dve območji s kugo - Ande in Brazilijo. V Evropi in Avstraliji bolezni ni.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) letno javi od 1.000 do 3.000 primerov kuge pri ljudeh.

Najbolj znana upodobitev kuge v književnosti je verjetno Dekameron, ki ga je napisal Giovanni Boccaccio. Zaradi kuge leta 1348 se skupina mladih iz Firenc zateče na podeželje, kjer si krajša čas s pripovedovanjem zgodb. Podobno delo je tudi Maska Rdeče Smrti Edgarja Allana Poeja. Roman Alberta Camusa Kuga govori o epidemiji, ki se dogaja v 20. stoletju v severnoafriškem mestu. Na Slovenskem je o črni smrti pisal France Bevk v svojem zgodovinskem romanu Človek proti človeku.

Zdravljenje

Vladimir Havkin, ruski zdravnik ki je deloval v Indiji je razvil to terapijo:

• streptomicin 30 mg/kg dvakrat dnevno 1 teden,
• kloramfenikol 25–30 mg/kg v začetnem odmerku, sledi 12.5–15 mg/kg štirikrat dnevno,
• tetraciklin 2 g v začetnem odmerku, sledi 500 mg 4 štirikrat dnevno vsaj 7 dni zapored (zdravilo ni primerno za otroke).

Moderni tip zdravljenja pa vključuje:

• gentamicin 2.5 mg/kg dvakrat dnevno vsaj 7 dni,
• doksiciklin 100 mg (odrasli) ali 2.2 mg/kg (otroci) oralno dvakrat na dan naj bi se pokazalo učinkovito, vse države ne izvajajo tega tipa zdravljenja.

Kuga v književnosti

»Ta nadloga je v srca mož in žena zasejala velik strah in grozo, bratje so zapustili brate, strici nečake, sestre svoje brate in v mnogih primerih žene svoje može. Toda najhuje [...], očetje in matere so zavračali negovanje in pomoč lastnim otrokom.« (Giovanni Boccaccio, Dekameron, 1348-1353)