Slovenščina

»Slovenski jezik« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Slovenski jezik (razločitev).

slovenščina
Slovenska abeceda
Izgovorjava	[sloˈʋenski ˈjɛzik], [sloˈʋenʃtʃina]
Materni jezik	Slovenija, Avstrija, Italija, Madžarska, ZDA, Kanada, Argentina, Avstralija
Področje	Srednja Evropa, Severna Amerika, Južna Amerika, Avstralija
Št. maternih govorcev	2,5 milijona  (2010)
Jezikovna družina	indoevropski baltoslovanski slovanski južnoslovanski zahodni južnoslovanski slovenščina
Narečja	prekmursko rezijansko približno 32 nestandardiziranih narečij
Pisava	latinica (slovenska gajica (slovenska abeceda)) slovenska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	v Sloveniji, od 1. maja 2004 v Evropski uniji
Regulator	Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU)
Jezikovne kode
ISO 639-1	sl
ISO 639-2	slv
ISO 639-3	slv
Glottolog	slov1268
Linguasphere	53-AAA-f (51 variant)
Govorno območje slovenščine kot uradnega jezika

Slovenščina [slovénščina] / [sloˈʋenʃtʃina] je združeni naziv za uradni knjižni jezik Slovencev in skupno ime za narečja in govore, ki jih govorijo ali so jih nekoč govorili Slovenci. Govori ga okoli 2,5 (dva in pol) milijona govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Glede na število govorcev ima razmeroma veliko narečij. Slovenščina je zahodni južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dualizem - dvojino. Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica, pisava imenovana po Ljudevitu Gaju, ki jo je priredil po češkem črkopisu. Slovenska gajica se imenuje slovenica. Pišemo jo od marčne revolucije 1848. Do takrat smo uporabljali bohoričico.

Slovenščina je državni jezik v Sloveniji in uradni jezik Republike Slovenije, kot je zapisano v 11. členu Ustave Republike Slovenije.

Poimenovanje

Slovenski jezik prvotno pomeni slovanski jezik. Nemci so slovenščino nekoč imenovali »wendisch« oz. »Windisch«, Slovenci pa tudi kranjski jezik, vendar se to pokrajinsko ime zanj ni uveljavilo. Slovenski prebivalci Koroške in Štajerske so se imenovali Slovence že v 18. stol. Koren sloven- je bil pri Slovanih znan tudi v Rusiji, ob Labi na sedanjem Nemškem (Slovinci), na Slovaškem, pa tudi na hrvaškem kajkavskem (Zagreb, Čakovec, do pred Karlovcem) in še celo čakavskem področju ob Jadranskem morju na jugu vse do Dubrovnika (slovinski). Hrvati naš jezik imenujejo slovenski, Srbi slovenački, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, angleško njegovo ime je Slovene/Slovenian. Latinski izraz zanj je lingua Slavonica oz. lingua Slovenica. Tudi Slovaki imenujejo svoj jezik slovenský, prebivalke so Slovenke, jezik tudi slovenčina, deželo svojo pa Slovensko.

Govorci

Slovenski naselitveni prostor znotraj Avstroogrskega cesarstva (na podlagi ljudskega štetja leta 1910)

Slovenščino govori približno 2,3 milijona ljudi, večinoma v Sloveniji (1.727.360).

Poleg tega jo govorijo še v Italiji (100.000 v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji, na Goriškem in na Tržaškem), na Koroškem v Avstriji (50.000), v Istri na Hrvaškem (25.000), v madžarskem Porabju (3.200) in v drugih delih Evrope kot tudi drugod po svetu (v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki) (400.000).

Značilnosti

Slovenščina ima 25 črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž, s katerimi se zapisuje 29 glasov. Pozna 3 slovnična števila, 6 sklonov z osmimi sklanjatvami in tremi slovničnimi spoli.

Zgodovina

Brižinski spomeniki

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, so Brižinski spomeniki. Napisani so z latinično pisavo, po izsledkih paleografske raziskave so nastali na Koroškem v obdobju 927–1039. Besedila, ki jih vsebujejo, so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju.

V srednjem veku še ni prišlo do nastanka del v slovenskem jeziku, razen cerkvenih molitvenikov in kronikalnih zapisov, tako pa na polovici 16. stoletja, v času reformacije, lahko govorimo o utemeljitvi slovenskega knjižnega jezika, ki je slonel na spodnjekranjskih in panonskih ter v manjšem delu zgornjekranjskih govorih. Začetnik slovenskega jezika je protestantski pisatelj Primož Trubar, ki je 1550. napisal najprej Katekizem in Abecednik, 1557–1560 je prevedel novo zavezo ter 1564. izdal slovenski cerkveni red Cerkovna ordninga. Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, ki je izšlo leta 1583. Prvo slovensko slovnico, Zimske urice proste, je 1584. napisal Adam Bohorič, prvi slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) pa Jeronim Megiser leta 1592.

Protireformacija je ustavila in ovirala razvoj slovenščine. Konec 18. stoletja so se ponovno pojavili poskusi ustanovitve slovenskega knjižnega jezika. 1784–1802 je bila v slovenščino prevedena biblija, 1768. pa je Marko Pohlin izdal Kranjsko gramatiko. Velik pomen za slovenščino ima tudi Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark, ki jo je 1808. uredil Jernej Kopitar.

Jezikovna merodajna oblika je bila vzpostavljena v 40. letih 19. stoletja po dolgotrajnih razpravah in zdarhah. Pomembno vlogo pri izgradnji slovenskega knjižnega jezika je imel tudi Valentin Vodnik. Izrazne možnosti novega knjižnega jezika so se v svojem polnem sijaju pokazale v književnosti.

Začetnik slovenskega romantičnega pesništva je France Prešeren, pisateljsko vejo književnosti pa so utemeljili pisatelji, kot sta Fran Levstik in Ivan Cankar. Izoblikovanje slovenskega knjižnega jezika je izpopolnjeno v 19. stoletju s slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1895) in pravopisom Frana Levca iz 1899.

Slovenščina je postala uradni jezik na področju Slovenije s Prvo slovensko Narodno vlado v novembru 1918, čeprav se je po členih o enakosti narodov iz 1867 oz. 1868 že prej uporabljala kot uradni jezik na vseh področjih tudi na območju Avstro-Ogrske kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo.

Danes je knjižni jezik stanoviten in dobro opisan in utemeljen ter preiskan. Iz obilice priročnikov velja izpostaviti Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) ter zadnji izvod Slovenskega pravopisa iz 2001.

Zvrsti slovenščine

Slovenski jezik ne obstaja le v eni obliki, ki bi bila enaka za vse govorce. Razlike v jeziku so odvisne zlasti od tega, kje je bil govorec rojen, komu je sporočilo namenjeno, v kakšni vlogi nastopa itd. Govorimo o jezikovnih zvrsteh, tj. različnih vrstah jezika glede na družbenost, funkcije, prenosnika, metrum in časovnost. Zvrsti imajo svoje izgovorne, besedne, oblikoslovne, skladenjske in druge posebnosti.

Slovenščina pozna naslednje jezikovne zvrsti:

• socialne zvrsti (zemljepisne posebnosti, razlike odvisne od tega, komu je sporočilo namenjeno itd.):
  • knjižni jezik (knjižni zborni jezik in knjižni pogovorni jezik)
  • pogovorni jezik
  • pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice
  • interesne govorice (sleng, žargon in latovščina)
• funkcijske zvrsti (glede na namene, za katere se uporablja):
  • praktičnosporazumevalni jezik
  • strokovni jeziki
  • publicistični jezik
  • umetnostni jezik
• časovne zvrsti:
  • sodobni jezik
  • zgodovinski jezik
• mernostne zvrsti:
  • vezana beseda
  • nevezana beseda
• prenosniške zvrsti (razlike so odvisne od tega, ali se jezik govori ali piše):
  • govorjeni jezik
  • zapisani jezik

Slovnica knjižne slovenščine

Glasoslovje

Slovenski knjižni jezik ima 29 pomensko razločevalnih glasovnih enot (t. i. glasnikov ali fonemov), npr. piti – biti. Delijo se na samoglasnike in soglasnike, soglasniki pa na zvočnike in nezvočnike:

1. samoglasniki: i; ozki in široki e; a; ozki in široki o; u; polglasnik [ə];
2. soglasniki:

   a) zvočniki: m, n; r, l; v, j;

   b) nezvočniki: p – b, f; t – d, s – z, c; š – žž, č – džž in k – g, h.

Sklanjanje

Slovenščina ima šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik. Samostalniki se v slovenščini sklanjajo z dodajanjem obrazil (obstajajo izjeme, ko se spremeni sam samostalnik ali izniči samoglasnik).

V slovenščini obstaja šest sklanjatev.

Primer sklanjanja (beseda konj, prva moška sklanjatev):

Skloni	Vprašalnice	Sklanjanje (konj)
1. imenovalnik	kdo ali kaj?	konj
2. rodilnik	koga ali česa?	konja
3. dajalnik	komu ali čemu?	konju
4. tožilnik	koga ali kaj?	konja
5. mestnik	(o) kom ali (o) čem?	(o) konju
6. orodnik	(s) kom ali (s) čim?	(s) konjem

Spreganje

govoriti	ednina	dvojina	množina
1. oseba	govorim	govoriva	govorimo
2. oseba	govoriš	govorita	govorite
3. oseba	govori	govorita	govorijo

Slovnični časi

Slovenščina pozna štiri slovnične čase: predpreteklik, preteklik, sedanjik in prihodnjik, vendar se predpreteklik v vsakdanjem jeziku več ne uporablja, predpreteklik je bil velikokrat uporabljen v slovenskih knjigah.

Glagol hoditi v vseh časih (uporabljen je glagol v ednini, tretji osebi in moškem spolu):

predpreteklik	preteklik	sedanjik	prihodnjik
je bil hodil	je hodil	hodi	bo hodil

Narečja

Shematični zemljevid slovenskih narečij po Franu Ramovšu

Po splošni oceni ima slovenščina 48 narečij in govorov. Tolikšna raznovrstnost jezika je pogojena z geografskimi, političnimi, zgodovinskimi, družbenimi in drugimi razlogi.

Narečnih skupin je osem: dolenjska, gorenjska, koroška, primorska, štajerska, panonska, rovtarska in kočevska.

Slovenska narečja so različna tudi do te mere, da se nekatere različne narečne skupine med seboj le stežka razumejo.

V javnosti se uporablja knjižna slovenščina, ki se jo večinoma srečuje le v knjižni obliki ter javnih občilih. Knjižna slovenščina je abstrakcija narečnih sistemov po dognanjih zgodovinskega jezikoslovja in temelji zlasti na osrednjih narečjih (dolenjščini, gorenjščini).

Funkcije slovenskega jezika

Slovenski jezik je državni in uradni jezik Republike Slovenije, je tudi uradni jezik v zamejskih območjih s slovenskimi manjšinami.

Ob sprejetju Slovenije v Evropsko unijo je postal tudi eden od uradnih jezikov te organizacije.

Glej tudi

• slovenska abeceda
• slovenski pravopis
• slovenska slovnica
• slovenska književnost
• prekmurski knjižni jezik

Prevzete besede

• furlanščina
  • seznam slovenskih besed prevzetih iz furlanščine
• japonščina
  • seznam slovenskih besed japonskega izvora
• nemščina
  • seznam slovenskih besed nemškega izvora
  • seznam nemških izposojenk v slovenščini

Slovanski jeziki

Zelo veliko slovenskih besed izhaja iz skupnega staroslovanskega besednega zaklada, zato je veliko besed v slovenščini, srbščini/hrvaščini, češčini, ruščini in drugih slovanskih jezikih podobnih. Nekateri besedni koreni so v sorodnih jezikih prevzele različne pomene (lažni prijatelji prevajalcev). Preglednica lažnih prijateljev slavistov je ena izmed Wikiknjig: False Friends of the Slavist, katere del je seznam pravih in lažnih prijateljev med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki.

Nekateri besedni koreni so naredili širok ovinek: praslovanska »izba« se je ohranila v številnih slovanskih jezikih (tudi slovenščini) in ponekod pomeni preprosto bivališče, hišo ali bajto (ruska izbá), drugod pa, kot v slovenščini, sobo ali osrednjo bivalni prostor v hiši (izba v poljskih in slovaških Tatrah). Slovenska »soba« naj bi imela isti koren in naj bi prišla, spremenjena, preko madžarščine.

Novejše izposojenke iz slovanskih jezikov

• ruščina
  • seznam slovenskih besed ruskega izvora
• hrvaščina
  • seznam slovenskih besed hrvaškega izvora

Besede/izgovarjava

• seznam slovenskih besed z dvojnim naglasom
• najpogostejše slovenske besede

Zunanje povezave

• Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
• Dela o slovenščini Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
• Phon.ucl.ac.uk - Slovenščina (angleško)
• Zbornik Slovenski jezik/Slovene Linguistic studies