Egipt

Arabska republika Egipt جمهورية مصر العربية Gumhūriyyat Miṣr al-ʿArabiyyah
Himna: Bilady, Bilady, Bilady
Glavno mesto (in največje mesto)		Kairo 30°2′N, 31°13′E
Uradni jeziki		arabščina1
Etnične skupine		99 % Egipčanov, 0,9 % Nubijcev, 0,1 % Grkov
Upravljanje
-	Predsednik	Abdel Fattah el-Sisi
-	Predsednik vlade	Ibrahim Mahlab
Ustanovitev
-	Prva dinastija:	okoli 3150 pr. n. št.
-	Neodvisnost izpod Združenega kraljestva:	28. februar 1922
-	razglašena republika:	18. junij 1953
-	nacionalni praznik:	23. julij (obletnica 23. julija 1952)
Površina
-	skupaj:	1,002,450 km² (30.)
-	voda (%):	0,632
Prebivalstvo
-	ocena 2015:	88.960.000 (15.)
-	gostota:	84/km² (126.)
BDP (PKM)		ocena 2015
-	skupaj:	989.886 milijarde USD (24.)
-	na prebivalca:	11.194 USD (100.)
BDP (nominalno)		ocena 2015
-	skupaj:	324,267 milijarde USD (34.)
-	na prebivalca:	3.724 USD (115.)
Gini (2008)		30,8 (srednji)
HDI (2013)		0,628 (110.)
Valuta		egiptovski funt (EGP)
Časovni pas		EET (UTC+2)
-	poletni (DST):	EEST (UTC+3)
Vrhnja domena (TLD)		.eg
Klicna koda		++20
1	arabščina (uradni), egipčanska arabščina (pogovorni)

Egipt (arabsko مصر, Misr) je velika država v severovzhodni Afriki, vključuje pa tudi Sinaj, ki ga imamo lahko za del Azije. Glavno področje poselitve je okoli reke Nil. Velike površine dežele so del puščave Sahara in so zelo redko poseljene. Glavno mesto je Kairo. Egipt na severu meji na Sredozemsko morje, na zahodu na Libijo, na jugu na Sudan, na severovzhodu na Izrael, ter na vzhodu na Rdeče morje. Egipt nadzoruje Sueški prekop med Sredozemskim in Rdečim morjem.

Egipt je medcelinska država, ki jo štejejo za eno izmed največjih sil v Severni Afriki, sredozemski regiji, na Afriškem kontinentu, porečju reke Nil, islamskem svetu in ob Rdečem morju. Pokriva območje okoli 1.010.000 kvadratnih kilometrov. Egipt je ena izmed najbolj naseljenih držav v Afriki in Bližnjem vzhodu. Velika večina njenih 88,9 milijona prebivalcev živi v bližini porečja reke Nil, na območju velikem 40.000 kvadratnih kilometrov, kjer je tudi edini kraj primeren za poljedelstvo. Velika območja puščave Sahare so redko poseljena. Okoli polovica Egipčanov živi v urbanih območjih, velika večina v gosto poseljenih območjih, kot so Kairo, Aleksandrija, in druga večja mesta ob delti Nila.

Egipt je znan zaradi svoje antične civilizacije in zaradi nekaterih svetovno znanih spomenikov, vključujoč kompleks piramid pri Gizi in veliko sfingo. Južno mesto Luksor vsebuje številne starodavne spomenike, kot so Karnak in Dolina kraljev. Egipt na splošno velja za pomemben politični in kulturni narod na Bližnjem vzhodu.

Egipt ima eno najbolj razvitih gospodarstev s sektorji, kot so turizem, poljedelstvo, industrija in storitve, ki so nacionalnega pomena. Zato se Egiptovsko gospodarstvo hitro razvija, deloma tudi zaradi zakonodaje, katere cilj je ustvarjati dobre naložbe, tako z notranjo kot politično stabilnostjo in trgovino ter stabilizacijo trga.

Ime

Ime Egipt izhaja iz starogrškega Aígyptos (Αἴγυπτος), preko srednje-francoskega Egypte in latinskega Aegyptus. To se odraža na zgodnje grški Linear B tablicah kot a-ku-pi-ti-yo. Pridevnik aigýpti-, aigýptios je sposojen iz koptskega kot gyptios in od tam v arabščino kot qubṭī, se nazaj oblikuje v قبط - qubṭ, od koder je angleško Copt. Grško obliko so si sposodili iz pozne egipčanskega (Amarna) Hikuptah "Memphis", in je napaka prejšnjega egiptovskega imena Hwt-ka-Ptah (⟨ḥwt-k-ptḥ⟩), kar pomeni »dom ka (duša) od Ptah«, ime tempeljskega boga Pta v Memfisu. Strabon je pripisal besedo ljudski etimologiji, v kateri Aígyptos (Αἴγυπτος), ki se razvije kot spojina iz Aigaiou huptiōs (Aἰγαίου ὑπτίως), pomeni "pod Egejskim morjem".

Misr (v arabščini: مصر) je klasična koranska arabščina in moderno uradno ime Egipta, medtem ko je Maṣr (egipčanska arabščina: مصر) lokalna izgovorjava v egiptovski arabščini. Ime je semitskega izvora, neposredno sorodno z drugimi semitskimi besedami za Egipt kot v hebrejščini מִצְרַיִם (Mitzráyim). Beseda je prvotno pomenila "metropola" ali "civilizacija" in pomeni "država" ali "mejna dežela" .

Egipčansko ime države pomeni črno podlago ali črno zemljo, in se nanaša na rodovitno črno prst na poplavnih ravnicah Nila, ločenih od deshret (⟨dšṛt⟩), ali "rdeče zemlje" puščave. To ime se pogosto sliši kot Kemet, ali se verjetno izgovarja [kuːmat] v egipčanščini. Ime se realizira kot kēme in kēmə v koptski fazi egiptovskega jezika in se je pojavila v zgodnjem grškem kot Χημία (Khēmía). Another name was Predloga:Angbr "land of the riverbank". Drugo ime je bilo ⟨tꜣ-mry⟩ "dežela na bregu". Imena Zgornji in Spodnji Egipt sta bila Ta-Sheme'aw - "ostra dežela" in Ta-Mehew - "severna dežela".

Zgodovina

Prazgodovina in Stari Egipt

Obstajajo dokazi skalnih rezbarij vzdolž teras ob Nilu in v puščavskih oazah. V 10. tisočletju pred našim štetjem je kulturo lovcev, nabiralcev in ribičev nadomestila kultura poljedelcev. Podnebne spremembe ali prekomerna paša okoli 8000 pred našim štetjem so začela v Egiptu sušiti pastirska zemljišča in ustvarile Saharo. Zgodnji plemenski narodi so se selili ob reki Nil, kjer so razvili ustaljeno kmetijsko gospodarstvo in bolj centralizirano družbo.

Okoli 6000 pr. n. št. so bile v dolini Nila že zakoreninjene neolitske kulture. V času neolitske dobe se je razvilo več predinastičnih kultur neodvisno v Zgornjem in Spodnjem Egiptu. Kultura Badarian in naslednica Naqada na splošno obravnavajo kot predhodnici dinastičnega Egipta. Najzgodnejše znano Spodnje egiptovsko mesto Merimda, je nastalo okoli sedemsto let pred obdobjem Badarian. Sočasno so Spodnje egipčanske skupnosti sobivale s svojimi južnimi sosedi več kot dva tisoč let, kulturno različne, vendar so ohranjale pogoste stike prek trgovine. Najzgodnejši znani dokaz egiptovskih hieroglifskih napisov se je pojavil med predinastičnim obdobjem na lončarski posodi Naqada III, datirano okoli 3200 pred našim štetjem.

Nekropola v Gizi je najstarejše starodavno "čudo sveta" in edino, ki še obstaja

Združeno kraljestvo je ustanovil kralj Menes okoli 3150 pr. n. št., kar je vodilo do niza dinastij, ki so vladale v Egiptu prihodnja tri tisočletja. Egipčanska kultura je cvetela v tem dolgem obdobju in ostala izrazito egipčanska v svoji veri, umetnosti, jeziku in običajih. Prvi dve vladajoči dinastiji sta združeni Egipt obvladovali v obdobju Starega kraljestva, okoli 2700-2200 pr. n. št., ki sta zgradili veliko piramid, predvsem tretja dinastija Džoserjevo piramido in piramide četrte dinastije v Gizi.

Prvo vmesno obdobje je trajalo v času političnega preobrata približno 150 let. Močne Nilove poplave in stabilizacija vlade je prinesla obnovljeno blaginjo za državo v časz Srednjega kraljestva okoli 2040 pred našim štetjem, ko je dosegla vrhunec v času vladavine faraona Amenemheta III.. Drugo obdobje neenotnosti je napovedal prihod prvega tuje vladajoče dinastije v Egiptu, semitske Hikse. Zavojevalci Hiksi so zasedli velik del Spodnjega Egipta okoli 1650 pred našim štetjem in ustanovili novo glavno mesto Avaris. Izrinili so zgornjo egiptovske sile Ahmosa I., ki je ustanovil osemnajsto dinastijo in preselil prestolnico iz Memfisa v Tebe.

Novo kraljestvo okoli 1550-1070 pr. n. št. se je začelo z osemnajsto dinastijo in označuje vzpon Egipta kot mednarodne moči, saj se je razširil v največji imperij tako proti jugu do Tombosa v Nubji in vključil dele Levanta na vzhodu. To obdobje je ima nekatere najbolj znane faraone kot so Hatshepsut, Tutmozis III., Akenaten in njegova žena Nefertiti, Tutankamon in Ramzes II.. Prvi zgodovinsko potrjen izraz monoteizma je prav tako iz tega obdobja, v času vladavine Ehnatona. Pogoste stike z drugimi narodi so prinesli nove ideje. Država so kasneje napadli in osvojili Libijci, Nubijci in Asirci, vendar so jih avtohtoni Egipčani na koncu premagali in ponovno pridobili nadzor nad svojo državo.

Trideseta dinastija je bila zadnja domača vladajoča dinastija v faraonski dobi. Leta 343 pred našim štetjem je bil zadnji domači faraon kralj Nektanebo II., ki je bil poražen in padel v bitki s Perzijci.

Ptolomajski in Rimski Egipt

Ptolemejska kraljica Kleopatra VII. in njen sin z Julijem Cezrjem, Caesarion v templju Dendera.

Ptolomajsko kraljestvo je bila močna helenistična država, ki se je raztezala od južne Sirije na vzhodu, do Cirene na zahodu in na jugu do meje z Nubijo. Aleksandrija je postala glavno mesto in središče grške kulture in trgovine. Da bi pridobili priznanje avtohtonega egiptovskega prebivalstva, so se poimenovali kot nasledniki faraonov. Poznejša Ptolomajci so prevzeli egiptovsko tradicijo, se upodabljali na javnih spomenikih v egipčanskem slogu in obleki ter sodelovali pri egiptovskem verskem življenju.

Zadnji vladar iz ptolomajske linije je bila Kleopatra VII., ki je storila samomor po pogrebu svojega ljubimca Marka Antonija, ki ji je umrl v naročju, potem ko je Oktavijan zajel Aleksandrijo in so njeni plačanci pobegnili. Ptolomaji so se soočali z upori avtohtonih Egipčanov, bili so vključeni v tuje in državljanske vojne, kar je pripeljalo do padca kraljestva in njegovo priključitev Rimu. Kljub temu je helenistična kultura v Egiptu še naprej uspevala tudi po muslimanskih osvajanjih.

Krščanstvo je prišlo v Egipt s sv. Markom Evangelistom v 1. stoletju. Dioklecijanova vladavina je v Egiptu zaznamovala prehod iz rimskega v bizantinsko obdobja, ko so bili preganjani številni egiptovski kristjani. Nova zaveza je bila do takrat prevedena v egiptovski jezik. Po Kalcedonskem koncilu leta 451, je bila egiptovska Koptska cerkev ločena in trdno zasidrana.

Srednji vek

Bizantinci so ponovno pridobili nadzor nad državo po kratki perzijski invaziji zgodaj v 7. stoletju, do 639-42, ko je Egipt napadel in osvojil islamski imperij z muslimanskimi Arabci. Ko so premagali bizantinsko vojsko v Egiptu, so Arabci v državo prinesli sunitski islam. Kmalu v tem obdobju so Egipčani začeli z mešanico svoje nove vere z avtohtonimi prepričanj in praksami, kar je vodilo do različnih sufističnih pravil. Ti obredi so preživeli obdobje koptskega krščanstva.

V času Mohamedove dobe

Islamski prerok Mohamed je imel prvi stik z ljudmi iz Egipta v času ekspedicije Zaid ibn Haritha v Hismo. Poslal je Hatib bin Abi Baltaeha s pismom kralju Egipta imenovanem Muqawqis. V dopisu je Mohamed dejal: "Vabim vas, da sprejmete Islam, Alah je vzvišen, in vas nagradi dvakrat. Ampak če nočete, nič zato, saj boste nosili breme zločinstva vseh Koptov". Med ekspedicijo je bil eden odposlancev Mohameda, Dihyah bin Khalifa Kalbi, napaden in Mohamed je poslal Zayd Ibn Haritha, da bi mu pomagal. Dihya prosi Banu Dubayba (pleme, ki je sprejelo islam) za pomoč. Ko je novica dosegla Mohameda, je takoj odpolal Zayd Ibn Haritha s 500 možmi, da jih kaznuje. Muslimanska vojska se je borila z Banu Judham, ubitih je bilo več ljudi, vključno z njihovim vodjo, Al-Hunayd ibn Arid in njegovim sinom, ujeli so 1000 kamel, 5000 govedi in 100 žensk in dečkov. Novi šef Banu Judham, ki je sprejel islam se je pritožil Mohamedu in Mohamed jih je sprostil.

Islamsko obdobje

Muslimanski vladarji Islamskega kalifata so imeli nadzor nad Egiptom naslednjih šest stoletij, s Kairom kot sedežem kalifata pod Fatimidi. S koncem kurdske sinastije Ajubidov, so Mameluki, turško-čerkeska vojaška kasta, leta 1250 prevzeli nadzor. Do poznega 13. stoletja je bil Egipt povezan preko Rdečega morja z Indijo, Malalezijo in Vzhodno Indijo. Sredi 14. stoletja je črna smrt pomorila okoli 40% prebivalcev države. Hatib bin Abi Baltaeh, kralj Egipta je pozval Al-Muqawqisa da sprejme islam.

Egipčanski Ejalet

Napoleon porazi Mameluško vojsko v bitki pri Piramidah, 21. julija 1798, slika Louis-François, baron Lejeune

1803 Atlas-ı Cedid kaže Otomanski Egipt

Egipt so osvojili Turki leta 1517 nakar je postal provinca Osmanskega cesarstva. Obrambna militarizacija je uničila civilno družbo in gospodarske institucije. Slabitev ekonomskega sistema v kombinaciji z učinki kuge so povzročile, da je bil Egipt dovzeten za tuje invazije. Portugalski trgovci so prevzeli njihovo trgovino. Med letoma 1687 in 1731 je Egipt doživel šest let lakote. Masovna lakota je do leta 1784 terjala približno šestino prebivalstva.

Egipt je bil vedno problematična provinca za osmanski nadzor, deloma tudi zaradi stalne moči in vpliva Mamelukov, egiptovske vojaške kaste, ki je vladala v državi že več stoletij. Kot tak je Egipt ostal napol avtonomen dokler ga niso napadle francoske sile Napoleona I. leta 1798. Potem ko so Francoze izgnali, je moč leta 1805 pridobil Mohamed Ali Paša, albanski vojaški poveljnik otomanske vojske v Egiptu.

Egipt pod dinastijo Mohameda Alija je ostal otomanska provinca. Leta 1867 mu je bil dodeljen status avtonomne vazalne države ali Kedivata. Isma'il in Tewfik Paša vladata Egiptu kot kvazi neodvisni državi pod otomansko nadvlado do britanske okupacije leta 1882. Kedivat Egipt (1867-1914) je ostal de jure otomanska provinca do 5. november 1914, ko je bil razglašen britanski protektorat v odziv na odločbo Mladih Turkov Otomanskega cesarstva, da se pridružijo svetovni vojni na strani centralnih sil.

Dinastija Mohameda Alija

Mohamed Ali Paša je ustanovitelj dinastije in prvi kediv Egipta in Sudana.

Potem ko so Francozi porazili Britance, je v Egiptu nastal vakuum moči, so sledili trije načini boja za oblast med Turki, egiptovskimi Mameluki, ki so vladal Egiptu stoletja in albanskimi plačanci v službi Turkov. Končalo se je z zmago Albancev, ki jih je vodil Mohamed Ali.

Medtem ko je nosil naslov podkralja Egipta, je bila njegova podrejenost Osmanskemu cesarstvu zgolj simbolična. Mohamed Ali je ustanovil dinastijo, ki je vladala Egiptu do revolucije leta 1952. V kasnejših letih je dinastija postala britanska lutka.

Ženske nacionalistke demonstrirajo v Kairu, 1919

Uvedba dolgo rezanega bombaža leta 1820, je preoblikovala kmetijstvo v monokulturno pred koncem stoletja, s poudarkom na lastništvu zemljišč in preusmeritvi proizvodnje na mednarodne trge.

Mohamed Ali je zasedel severni Sudanu (1820-1824), Sirijo (1833) in dele Arabije in Anatolije. Leta 1841 so ga evropske sile, v strahu da ne bi bilo osvojeno otomansko cesarstvo, prisilile, da vrne večino svojih osvajenih ozemelj Turkom. Njegova vojaška ambicija je narekovala posodobitev države: zgradil je industrijo, sistem kanalov za namakanje in transport in reformiral javno upravo. Mohamed Ali Paša je razvil veliko posodobljeno vojsko. Uvedel je nabor moških kmetov in s tem nov pristop k ustvarjanju svoje velike vojske. Izobraževanje in usposabljanje novih vojakov ni bila opcija; novi koncepti so bili uveljavljeni z izolacijo. Zamera na vojaški način življenja je sčasoma zbledela in nova ideologija se je prijela kot nacionalizemain ponos.

Mohameda Alija je na kratko nasledil njegov sin Ibrahim (v septembru 1848), nato pa vnuk Abbas I. (v novembru 1848), za njim Said (leta 1854) in Isma'il (leta 1863).

Sueški prekop, zgrajen v partnerstvu s Francozi, je bil končan leta 1869. Njegova gradnja je privedla do velikega dolga evropskim bankam in povzročila nezadovoljstvo prebivalstva zaradi velike obdavčitve. Leta 1875 je bil Ismail prisiljen prodati delež Egipta v kanalu britanski vladi. Posledica je bila uvedba britanskih in francoskih kontrolorjev v naslednjih treh letih, in "s finančno močjo lastnikov obveznic, ki so stali za njimi, resnična moč v vladi."

Britanska pehota blizu El Alameina, 17. julija 1942

Lokalno nezadovoljstvo z Ismailom in z Evropskim vdorom je leta 1879 pripeljalo do nastanka prvih nacionalističnih skupin, z Ahmadom Urabijem kot vidno figuro. V bojazni za zmanjšanje njihovega nadzora, sta Velika Britanija in Francija posredovali z vojaškim obstreljevanjem Aleksandrije in drobljenjem egiptovske vojsko v bitki pri Tel el-Kebirju. Pod Ismailovim sinom Tewfikom, je Egipt postal de facto britanski protektorat. Leta 1906 je Dinshawayev incident spodbudil več nevtralnih Egipčanov, da se pridruži nacionalističnemu gibanju.

Leta 1914 je protektorat postal uraden, naslov predsednika države je bil spremenjen v sultan, da bi nakazoval na zakrnelo nadvlado otomanskega sultana, ki je dobil Centralno moč v prvi svetovni vojni. Abbas II. je bil odstavljen kot kediv, nadomestil ga je njegov stric, Hussein Kamel, kot sultan. Po prvi svetovni vojni sta Saad Zaghlul in partija Wafd vodila egiptovsko nacionalistično gibanje z večino v lokalni zakonodajni skupščini. Ko so Britanci izgnali Zaghlula in njegove sodelavce na Malto 8. marca 1919, je država nastala v svoji prvi moderni revoluciji. Upor je vodil vlado Združenega kraljestva, da je izdala enostransko razglasitev neodvisnosti Egipta 22. februarja 1922.

Nova vlada je leta 1923 pripravila in sprejela ustavo, ki je temeljila na parlamentarnem sistemu. Saad Zaghlul je bil izvoljen za predsednika vlade v Egiptu leta 1924. Leta 1936 je bila sklenjena Anglo-egiptovska pogodba. Nadaljevanje nestabilnost zaradi preostalega britanskega vpliva in povečanja politične udeležbe, je pripeljala do razpustitve parlamenta in vojaškega državnega udara, znanega kot revolucije 1952. Gibanje Free Officers (Arabsko: حركة الضباط الأحرار‎ Ḥarakat aḍ-Ḍubbāṭ al-ʾAḥrār) je prisililo kralja Faruka da abdicira v korist svojega sina Fuada. Prisotnost britanske vojske v Egiptu je trajala do leta 1954.

Republika

Egiptovski tanki napredujejo v puščavi Sinaj v Jomkipurski vojni 1973

Po revoluciji 1952 s strani gibanja Free Officers, je Egiptu vladala vojska. 18. junija 1953 je egiptovski republika določila generala Mohameda Naguiba za prvega predsednika republike.

Vladanje predsednika Naserja

Naguiba je leta 1954 prisilil k odstopu Gamal Abdel Naser - pravi arhitekt gibanja 1952 - in ga kasneje dal v hišni pripor. Nasser je prevzel oblast kot predsednik v juniju 1956. Britanske sile so zaključile umik iz cone zasedenega Sueškega prekopa 13. junija 1956, ko je nacionalizacija Sueškega prekopa 26. julija 1956 sprožila Sueško krizo.

Leta 1958 sta Egipt in Sirija oblikovali suvereno unijo znano kot Združena arabska republika. Zveza je bila kratkotrajna in se je končala leta 1961, ko se je Sirija odcepila. V času svojega obstoja je bila Združena arabska republika tudi v ohlapni konfederaciji s Severnim Jemnom (uradno Mutawakkilite kraljestvo Jemen), znano kot Združene arabske države. Leta 1959 je bila Palestina iz Gaze vključena v Združene arabske republike pod pretvezo Arabske unije, in ni bila nikoli obnovljena.

Egipčanski predsednik Gamal Abdel Nasser v Mansouri, 1960

V začetku leta 1960 je bil Egipt v celoti vključen v Severno Jemensko državljansko vojno. Egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser je podprl jemenske republikance s kar 70.000 egiptovskimi vojaki in kemičnim orožjem. Kljub več vojaškim potezam in mirovnim konferencam, vojna ni napredovala. Egipčanska zaveza v Jemnu je bila kasneje močno ogrožena.

V sredini maja 1967 je Sovjetska zveza izdala opozorilo Nasserju o bližnjem izraelskem napadu na Sirijo. Čeprav je načelnik Mohamed Fawzi preveril informacijo kot "neutemeljeno", je Nasser naredil 3 korake: 14. maja je napotil svoje čete na Sinaj v bližino meje z Izraelom, 19. maja izgnal mirovnike ZN nameščene na meji z Izraelom in 23. maja zaprt ožino Tirane za izraelski ladijski promet. 26. maja je Nasser izjavil, "bitka bo splošna in naš osnovni cilj bo, da se uniči Izrael". Izrael je ponovno poudaril, da je bilo zaprtje ožine Tiran Casus belli. Leta 1967 je trajala šestdnevna vojna, ko je Izrael napadel Egipt in zasedel Sinajski polotok in Gazo, ki jo je Egipt zasedal od leta 1948. Med vojno leta 1967 je bil sprejet zakon v sili, in ostal v veljavi do leta 2012, z izjemo 18-mesečnega premora 1980-1981. V skladu s tem zakonom so bila policijska pooblastila razširjena, začasne ustavne pravice in cenzura pa legalizirana. Ob padcu egiptovske monarhije v začetku leta 1950, je bilo manj kot pol milijona Egipčanov zgornji razred in bogatih, štiri milijone srednji razred in 17 milijonov nižji razred in revni. Manj kot polovica vseh je bilo šoloobveznih otrok, večina od njih fantje. Politika Nasserja je to spremenila. Zemljiška reforma in distribucija, dramatična rast univerzitetno izobraženih in vladna podpora nacionalni industriji, je močno izboljšala socialno mobilnost in stanje na sploh. Od študijskega leta 1953-1954 do 1965-1966 se je celotni javni šolski vpis več kot podvojil. Milijoni prej revnih Egipčanov so se z izobraževanjem in delovnimi mesti v javnem sektorju, pridružili srednjemu razredu. Zdravniki, inženirji, učitelji, odvetniki, novinarji so predstavljal glavnino srednjega razreda v Egiptu pod Nasserjem.

Vladanje predsednika Sadata

Leta 1970 je predsednik Nasser umrl in nasledil ga je Anvar Sadat. Sadat je potegnil Egipt v hladno vojno z izgonom sovjetskih svetovalcev leta 1972. Začel je s politiko gospodarskih reform Infitah, medtem ko je zajezil versko in posvetno opozicijo. Leta 1973 je Egipt, skupaj s Sirijo, nenadno napadel del ozemlja Sinajskega polootoka, ki ga je Izrael zajel 6 let prej. Sadat je zmagal, a dovolil, da se kasneje Sinaj vrne v zameno za mir z Izraelom.

Praznovanje podpisa Camp David Accords: Menachem Begin, Jimmy Carter, Anwar Al Sadat.

Leta 1975 je Sadat premaknil ekonomsko politiko Nasserja in skušal uporabiti svojo priljubljenost za zmanjšanje vladnih uredb in spodbujanje tujih naložb prek svojega programa Infitah. S politiko spodbud, kot so nižji davki in uvozne tarife je pritegnil nekaj vlagateljev, vendar so bile naložbe usmerjene predvsem v nizko tveganje in donosne posle, kot so turizem in gradbeništvo. Čeprav je bila Sadatova politika namenjena posodobitvi Egipta in pomagati srednjemu razredu, je v glavnem koristila višjemu razredu in zaradi odprave subvencij za osnovna živila, pripeljala leta 1977 do nemirov.

Sadat je opravil zgodovinski obisk v Izraelu leta 1977, kar je pripeljalo leta 1979 do mirovne pogodbe v zameno za izraelski umik iz Sinaja. Pobuda Sadata je sprožila veliko polemik v arabskem svetu in privedla do izgona Egipta iz Arabske lige, vendar pa je bila podprta z večino Egipčanov. Sadat je bil umorjen s strani islamskih skrajnežev.

Vladanje predsednika Mubaraka

Hosni Mubarak je prišel na oblast po atentatu na Sadata in referendumu, v katerem je bil edini kandidat.

Egiptovski predsednik Anwar Al Sadat in podpredsednik Hosni Mubarak v 1981

Hosni Mubarak je ponovno potrdil odnos Egipta z Izraelom. Doma se je Mubarak soočal z resnimi težavami. Čeprav sta se kmetijstvo in industrijska proizvodnja razširila, gospodarstvo ni dohajalo boom prebivalstva. Revščina in brezposelnost podeželskih družin sta povzročala dotok v mesta, kot je Kairo, kjer so se znašli v prenatrpanih slumih in komaj uspevali preživeti.

Leta 1980, 1990 in 2000 so teroristični napadi v Egiptu postali pogosti in hudi in začeli ciljati na krščanske Kopte, tuje turiste in vladne uradnike. Leta 1990 je islamska skupina Al-Gama'a al-Islamiyya izvajala kampanjo nasilja, umorov in poskusov umorov uglednih pisateljev in intelektualcev, turistov in tujcev. Huda škoda je bila povzročena največjemu sektorju egiptovskega gospodarstva, turizmu.

V času Mubarakovega vladanja je na politični sceni prevladovala demokratska stranka, ki jo je ustanovil Sadat leta 1978.

Kairo je prerasel v metropolitansko območje, kjer živi več kot 20 milijonov ljudi

17. novembra 1997 so 62 ljudi, večinoma turistov, pobili blizu Luksorja. Konec februarja 2005 je Mubarak napovedal reformo predsedniških volitev, ki naj bi utirle pot na volitve več kandidatom. Vendar pa je novi zakon postavil omejitve o kandidatih in omogočil Mubaraku, da je bil enostavno ponovno izvoljen. Volilna udeležba je bila manjša od 25%. Opazovalci volitev so opazili tudi vladno vmešavanje v volilni proces.

Poročilo opazovalcev Human Rights iz leta 2006 kaže na resne kršitve človekovih pravic, vključno z rutinskim mučenjem, samovoljnih pridržanjih in poskusov pred vojaškimi in državnimi varnostnimi sodišči. Leta 2007 je Amnesty International objavila poročilo, da je Egipt postal mednarodni center za mučenje, kjer so drugi narodi poslali osumljence na zaslišanje, pogosto kot del vojne proti terorizmu. Egiptovsko zunanje ministrstvo je izpodbijalo to poročilo. Ustavne spremembe iz 19. marca 2007 so prepovedale osebam uporabo vere kot osnovo za politično dejavnost, omogočile pripravo nove protiteroristične zakonodaje, razširila obsežna policijska pooblastila za aretacije in nadzor in dale predsedniku moč, da razpusti parlament in konča sodno spremljanje volitev. Leta 2009 je dr. Ali El Deen Hilal Dessouki, medijski sekretar državne demokratske stranke, ki je opisal Egipt kot "faraonski" politični sistem in demokracijo kot "dolgoročni cilj". Dessouki je tudi izjavil, da "je pravi center moči v Egiptu vojska".

Revolucija

Praznovanje na Trgu Tahrir po Omar Suleimanovi izjavi o razglasitvi Hosni Mubarakovega odstopa

25. januarja 2011 so se razširili protesti proti vladi Mubaraka. 11. februarja 2011 je Mubarak odstopil in pobegnil iz Kaira. Na trgu Tahrir v Kairu so izbruhnile ovacije. Egiptovska vojska je prevzela oblast. Mohamed Hussein Tantawi, predsednik vrhovnega sveta oboroženih sil, je postal de facto začasni vodja države. 13. februarja 2011 je vojska razpustila parlament in začasno ustavo.

Ustavni referendum je potekal 19. marca 2011. 28. novembra 2011 so v Egiptu potekale prve parlamentarne volitve. Volilna udeležba je bila visoka in ni bilo nobenih poročil o večjih nepravilnostih ali nasilju. 24. junija 2012 je bil za predsednika izvoljen Mohamed Morsi. 2. avgusta 2012 je egiptovski premier Hisham Qandil napovedal njegov 35-članski kabinet, ki je obsegal 28 novincev, vključno štirje iz Muslimanske bratovščine.

Liberalne in posvetne skupine so izstopile iz ustavodajne skupščine, zaradi poskusa uvedbe stroge islamske prakse, medtem ko je Muslimanska bratovščina dala svojo podporo Morsiju. 22. novembra 2012 je predsednik Morsi izdal odlok, da želi zaščititi delo ustavodajne skupščine.

Poteza je privedla do množičnih protestov in nasilnega ukrepanja celotnega Egipta. 5. decembra 2012 se je na desettisoče zagovornikov in nasprotnikov predsednika Morsija spopadlo, kar bi lahko imenovali največja nasilna bitka med islamisti in njihovimi sovražniki od revolucije v državi . Mohamed Morsi je ponudil "nacionalni dialog" z voditelji opozicije, vendar ga je zavrnila, da naj prekliče ustavni referendum iz decembra 2012.

Trg Tahrir proti Mohamedu Morsiju 27. novembra 2012

30. junija 2013 so bili organizirani množični protesti po vsem Egiptu proti pravilom Morsija, kar je vodilo do izrinjenja Morsija vojske 3. julija 2013, ko je bila državnem udaru določena začasna vlada.

Dne 4. julija 2013 je 68-letni egiptovski sodnik Adly Mansour prisegel kot Vršilec dolžnosti predsednika v novi vladi po odstranitvi Morsija. Vojska je zatrla Muslimansko bratovščino in njene privržence, tisoče je bilo zaprtih in stotine ubitih uličnih protestnikov. Veliko voditeljev in aktivistov Muslimanske bratovščine so bodisi obsodili na smrt ali dosmrtni zapor. Dne 18. januarja 2014 je začasna vlada po referendumu uvedla novo ustavo, ki jo je podprlo 98,1% volivcev. Udeležba je bila nizka, le 38,6% registriranih volivcev. 26. marec 2014 je Abdel Fattah el-Sisi vodja egiptovske vojske , ki je v tem času imel nadzor v državi, izstopil iz vojske, in napovedal, da bo kandidiral na predsedniških volitvah 2014. Sisi je prisegel kot predsednik Egipta 8. junija 2014. Muslimanska bratovščina in nekatere liberalne in posvetne aktivistične skupine so bojkotirale glasovanje.

Geografija

Obala Nila blizu Asuana

Egipt leži predvsem med 22 ° in 32 ° N zemljepisne širine in 25 ° in 35 ° E zemljepisno dolžine. S 1.001.450 kvadratnimi kilometri je 30. največja država na svetu. Kljub temu je, zaradi ekstremnih sušnih obdobij, naseljenost skoncentrirana po ozki dolini Nila in njegove delte, kar pomeni, da približno 99% prebivalstva uporablja le približno 5,5% celotne površine. 98% Egipčanov živi na 3% ozemlja.

Egipt meji na Libijo na zahodu, Sudan na jugu in Gaza in Izrael na vzhodu. Pomembna vloga Egipta v geopolitiki izhaja iz njegovega strateškega položaja: transkontinentalen narod zaseda ozemlje, ki je most med Afriko in Azijo. Sueško ožino, ki jo prečka plovna pot Sueški prekop, povezuje Sredozemsko morje z Indijskim oceanom preko Rdečega morja.

Poleg doline Nila je večina egipčanske pokrajine puščava, z nekaj oazami raztresenimi naokoli. Vetrovi ustvarjajo plodne peščene sipine visoke do 30 m. Egipt poseduje dele Sahare in libijske puščave. Te puščave so ščitile kraljestvo faraonov od zahodnih groženj in so v starem Egiptu imenovali "rdeča zemlja".

Mesta so: Aleksandrija, drugo največje mesto, Asuan, Asyut, Kairo, sodobna egiptovska prestolnica in največje mesto, El-Mahalla El-Kubra, Giza, mesto Khufujeve piramide, Hurghada, Luksor, Kom Ombo, Port Safaga, Port Said, Sharm El-Sheikh, Suez, kjer se nahaja južni konec Sueškega prekopa, Zagazig in Al-Minya. Oaze so Bahariya, El Dakhla, Farafra, El Kharga in Siwa. Zaščitena območja so Narodni park Ras Mohamed, zaščiteno območje Zaranik in Siwa.

13. marca 2015 so bili predstavljeni načrti za novo glavno mesto Egipta.

Podnebje

Egypt

Večina dežja pade v zimskih mesecih. Južno od Kaira so povprečne padavine le okoli 2 do 5 mm na leto in v presledkih več let. Na zelo ozkem pasu severne obale je lahko količina padavin okoli 410 mm, v glavnem med oktobrom in marcem. Sneg pade na gore Sinaja in v nekaterih severnih obmorskih mestih, kot so Damietta, Baltim, Sidi Barrany, itd in le redko v Aleksandriji. Zelo majhna količina snega je padla na Kairu 13. decembra 2013, prvič po mnogih desetletjih. Zmrzal je znana tudi sredi Sinaja in sredi Egipta. Egipt je suha in sončna država, večina njenega zemeljskega površja je puščava.

Egipt ima nenavadno toplo, sončno in suho podnebje. Povprečne visoke temperature so visoko na severu, v preostalem delu države so izjemno visoke poleti. Hladnejši sredozemski vetrovi dosledno pihajo preko severne morske obale, kar pomaga, da so temperature primernejše, še posebej na vrhuncu poletja. Khamaseen je vroč, suh veter, ki izvira iz prostrane puščave na jugu in v bistvu piha v spomladi ali v začetku poletja, prenaša žgoč pesek in prašne delce in običajno prinaša dnevne temperature nad 40 °C, včasih nad 50 °C bolj v notranjosti, medtem ko relativna vlažnost pade na 5% ali celo manj. Absolutne najvišje temperature se pojavijo ko piha Khamaseen. Vreme je vedno sončno in jasno, zlasti v mestih, kot so Asuan, Luksor, Sohag in Asyut. To je eno izmed manj oblačnih in najmanj deževnih območjih na Zemlji.

Pred gradnjo Asuanskega jezu je Nil letno poplavljal (pogovorno dar Nila) in dopolnjeval egiptovsko zemljo in omogočal letino skozi stoletja.

Potencialni dvig morske gladine zaradi globalnega segrevanja bi lahko ogrozil gosto naseljen obalni pas Egipta in imel hude posledice za gospodarstvo, kmetijstvo in industrijo v državi. V kombinaciji z naraščajočim demografskim pritiskom bi, po mnenju nekaterih strokovnjakov za podnebje, znaten dvig morske gladine lahko do konca 21. stoletja spremenil milijone Egipčanov v okoljske begunce.

Biodiverziteta

Egipt je podpisal "Konvencijo o biološki raznovrstnosti" (Convention on Biological Diversity - CBD, Rio, 9. junij 1992) in je postal pogodbenica konvencije 2. junija 1994. Nato je pripravil nacionalni načrt za biotsko strategijo in delovanje, ki je bila prejeta 31. julija 1998. Čeprav veliko nacionalnih strategij in akcijskih načrtov zanemarja biološka območja živali in rastlin, je načrt Egipta nenavaden pri zagotavljanju uravnotežene informacije o vseh oblikah življenja.

V načrtu je navedeno, da so v Egiptu zabeležili naslednje število različnih skupin: alge (1483 vrst), živali (okoli 15.000 vrst, od katerih je bilo več kot 10.000 žuželk), glive (več kot 627 vrst), cepljivke (319 vrst ), rastline (2426 vrst), enoceličarji (371 vrst). Pri nekaterih večjih skupinah, na primer lišaji, številka ni bila znana. Poleg majhnih in dobro raziskanih skupin, kot so dvoživke, ptice, ribe, sesalci in plazilci, se bo verjetno število povečalo tudi za druge vrste.

Administrativna območja

Guvernature Egipta

Egipt je razdeljen na 27 pokrajin (guvernatur). Te so nadalje razdeljene v regije. Regije vsebujejo mesta in vasi. Vsaka guvernatura ima glavno mesto, ki včasih nosi isto ime.

1. Matrouh
2. Aleksandrija
3. Beheira
4. Kafr el-Sheikh
5. Dakahlija
6. Damietta
7. Port Said
8. Severni Sinaj
9. Gharbia
10. Monufia
11. Qalyubia
12. Al Sharqia
13. Ismailija
14. Giza
15. Faiyum
16. Kairo
17. Suez
18. Južni Sinaj
19. Beni Suef
20. Minya
21. Nova dolina
22. Asyut
23. Rdeče morje
24. Sohag
25. Qena
26. Luksor
27. Asuan

Demografija

leto	št. preb.	leto	št. preb.
1882	6712	1960	26085
1897	9669	1966	30076
1907	11190	1976	36626
1917	12718	1986	48254
1927	14178	1996	59312
1937	15921	2006	72798
1947	18967	2013	84314

Razporeditev prebivalcev (people per km²)

Egipt je tretja najbolj naseljena država na afriški celini. S približno 88 milijoni prebivalcev od leta 2015 je njegova populacija zaradi napredka medicine in povečanja kmetijske produktivnosti med letoma 1970-2010 hitro rasla. Ko je leta 1798 Napoleon napadel državo, je bilo v Egiptu ocenjeno na samo 3 milijone prebivalcev.

Ljudje Egipta so zelo urbanizirani, skoncentrirani vzdolž Nila (predvsem v Kairu in Aleksandriji), v delti reke in v bližini Sueškega prekopa. Egipčani so razdeljeni demografsko na tiste, ki živijo v večjih urbanih središčih in felahe ali kmete, ki prebivajo v podeželskih vaseh.

Etnični Egipčani so daleč največja etnična skupina v državi in predstavljajo 91% celotnega prebivalstva. Etnične manjšine so: Abazini, Turki, Grki, Beduini arabskih plemen, ki živijo v vzhodnih puščavah in Sinajskem polotoku, berbersko govoreči Siwisi (Amazihi) v oazi Siva, in nubijske skupnosti ob Nilu. Obstajajo tudi plemenske skupnosti Beja skoncentrirane v jugovzhodnem kotičku države in števili klani Dom večinoma v delti Nila in Faiyumu, ki se postopoma asimilirajo kot povečanje urbanizacije.

Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (International Organization for Migration) ocenjeno 2,7 milijona Egipčanov živi v tujini. Približno 70% od egiptovskih migrantov živi v arabskih državah (923.600 v Savdski Arabiji, 332.600 v Libiji, 226.850 v Jordaniji, 190.550 v Kuvajtu, preostali drugje v regiji), preostalih 30% prebiva večinoma v Evropi in Severni Ameriki (318.000 v Združene države Amerike, 110.000 v Kanadi in 90.000 v Italiji). Egipt gosti tudi neznano število beguncev in prosilcev za azil, ocenjeno med 500.000 in 3.000.000. Obstaja okoli 70.000 palestinskih beguncev in približno 150.000 nedavnih iraških beguncev, število največje skupine Sudancev je sporna. Starogrške in judovske skupnosti v Egiptu so skoraj izginile, vendar veliko egiptovskih Židov pride na verski obisk ali ob drugih priložnostih kot turisti. Več pomembnih judovskih arheoloških in zgodovinskih znamenitosti se nahajajo v Kairu, Aleksandriji in drugih mestih.

Med ljudstvi starodavnega Bližnjega vzhoda so ostali samo Egipčani, kjer so bili in so še vedno tisto, kar so bili, čeprav so spremenili enkrat svoj jezik in dvakrat svojo vero. V tem smislu pomenijo najstarejši narod na svetu. V večini svoje zgodovine je bil Egipt država, vendar šele v zadnjih letih resnično narod-država.

Jezik

Mošeja Mohameda Alija zgrajena mes 1828 in 1848 po naročilu Mohameda Ali Paše v spomin na smrt sina Tusun Paše.

Uradni jezik Republike je moderna standardna arabščina. Arabščina je bila sprejeta po arabski invaziji na Egipt. Pogovorni jeziki so: egipčanska arabščina (68%), sa'idi arabščina (29%), vzhodno-egiptovska bedawi arabščina (1,6%), sudanska arabščina (0,6%), domari (0,3%), nobiin (0,3%), beja (0,1%), siwi in drugi. Poleg tega so glavni jeziki priseljencev grški, armenski in italijanski jezik. V Aleksandriji je bila v 19. stoletju velika skupnost italijanskih Egipčanov in Italijani so bili "lingua franca" mesta.

Glavni tuji jeziki, ki se jih učijo v šolah, po vrstnem redu priljubljenosti so: angleščina, francoščina, nemščina in italijanščina.

Zgodovinski egiptovski jezik, znan tudi kot koptsko-egiptovski, je sestavljen iz egipčanskega in koptskega in tvori ločeno vejo v družini afro-azijskih jezikov. "Koiné" je narečje grškega jezika, čeprav ni doma v Egiptu in je bil pomemben v helenistični Aleksandriji. V veliki meri je bil uporabljen v filozofiji in znanosti te kulture. Poznejši prevodi iz gršščine v arabščino so postali predmet študije arabskih učenjakov.

Religija

Cerkev Device Marije, Ismailija

Egipt je pretežno sunitska muslimanska država z islamom kot svojo državno religijo. Odstotek pripadnikov različnih verstev je v Egiptu sporna tema. Ocenjujejo, da je 90% opredeljenih kot muslimani, 9% kot koptski kristjani in 1% drugih krščanskih veroizpovedi. Ne-konfesionalni muslimani tvorijo približno 12% prebivalstva.

Po islamu, ki je prišel v 7. stoletju, se je Egipt pojavil kot središče politike in kulture v muslimanskem svetu. Pod Anvarjem el Sadatom je islam postal uradna državna religija in šeriat glavni vir prava. Ocenjuje se, da 15 milijonov Egipčanov sledi plravilom Sufijev. Manjšina je šiitov. Jeruzalemski center za javne zadeve ocenjuje, da je 1-2,2 milijona pripadnikov Shia. Populacija Ahmadijev je ocenjena na manj kot 50 tisoč, populacija Salafistov (ultra konzervativni) je ocenjena na 5-6 milijonov. Kairo je znan po svojih številnih mošejah z minareti in je bil poimenovan Mesto 1000 minaretov.

Egipt priznava le tri religije: islam, krščanstvo in judovstvo. Drugih ver in manjšinske muslimanske sekte ne prizna.

Gospodarstvo

Egiptovsko gospodarsko je odvisno predvsem od kmetijstva, medijev, uvoza nafte, zemeljskega plina in turizma; obstaja tudi več kot tri milijone Egipčanov, ki delajo v tujini, večinoma v Savdski Arabiji, Perzijskem zalivu in Evropi. Dokončanje Asuanskega visokega jezu leta 1970 in posledično Naserjevega jezera je spremenilo reko Nil, s tem pa kmetijstvo in ekologijo Egipta. Hitro rastoče prebivalstvo, omejene kmetijske površine in odvisnost od Nila vse bolj obremenjuje vire in pretresajo gospodarstvo.

Vlada je investirala v komunikacije in fizično infrastrukturo. Egipt je prejemal pomoč Združenih držav od leta 1979 (v povprečju 2,2 milijardi ameriških dolarjev na leto) in je tretja največja prejemnica teh sredstev iz Združenih držav Amerike po vojni v Iraku. Egiptovsko gospodarstvo se zanaša predvsem na naslednje vire dohodkov: turizem, nakazila Egipčanov, ki delajo v tujini ter prihodki od Sueškega prekopa.

Egipt ima razvit trg z energijo na osnovi premoga, nafte, zemeljskega plina in hidroenergijo. Znatne zaloge premoga na severovzhodu Sinajskega polotoka se kopljejo v višini približno 600.000 ton na leto. Nafta in plin sta proizvedena v zahodnih puščavskih regijah, Sueškem zalivu in delti Nila. Egipt ima ogromne zaloge plina, ki je ocenjen na 2180 kubičnih kilometrov, utekočinjen zemeljski plin so do leta 2012 izvozili v mnoge države.

San Stefano Grand Plaza v Aleksandriji

Pogled na Kairo.

Gospodarske razmere so se začele znatno izboljševati po obdobju stagnacije, zaradi sprejetja več liberalnih ekonomskih politik s strani vlade, kot tudi večjih prihodkov od turizma in cvetoče borze. V svojem letnem poročilu je Mednarodni denarni sklad (IMF) ocenil Egipt kot eno izmed najboljših držav na svetu, ki opravlja gospodarske reforme. Nekatere velike gospodarske reforme, ki jih je vlada uvedla že od leta 2003 vključujejo dramatične reze carin in davkov. Nova obdavčitev izvedena v letu 2005 je znižala obdavčenje podjetij iz 40% na sedanjih 20%, zaradi česar je nastalo 100% povečanje davčnih prihodkov do leta 2006.

Tuje neposredne investicije v Egiptu v letu 2006 so se občutno povečala pred odstranitvijo Hosnija Mubaraka, in presegle 6 milijard dolarjev zaradi ukrepov ekonomske liberalizacije in privatizacije, ki jih je sprejel minister, pristojen za investicije Mahmuda Mohieddin. Po padcu Hosnija Mubaraka v letu 2011 je Egipt doživel drastičen padec tujih naložb in turističnih prihodkov, ki mu je sledil 60% padec deviznih rezerv, 3% padec rasti in hitro razvrednotenje egiptovskega funta.

Najvidnejši multinacionalni podjetji sta Group Orascom in Raya Contact Center. V zadnjih nekaj letih se je hitro razširil sektor informacijskih tehnologij, veliko start-upov prodaja outsourcing storitve v Severni Ameriki in Evropi, in poslujejo s podjetji, kot so Microsoft, Oracle in druge velike korporacije, kot tudi številnimi malimi in srednje velikimi podjetji. Nekatera od teh podjetij so v Xceed Contact center, Raya, Connections E Group Connections in C3.

Po ocenah 2,7 milijona Egipčanov v tujini aktivno prispeva k razvoju svoje države prek nakazil (7,8 milijarde ameriških dolarjev v letu 2009), kakor tudi promet človeškega in socialnega kapitala in naložb. Nakazila Egipčanov, ki živijo v tujini in pošiljajo domov denar je dosegel rekordnih 21 milijard US $ v letu 2012, po podatkih Svetovne banke.

Egipčanska družba je zmerno neenaka v smislu porazdelitve dohodka, z ocenjenim 35 -. 40% prebivalcev Egipta, ki zaslužijo manj kot ekvivalent 2 $ na dan, medtem ko se le okoli 2-3% lahko šteje za premožne.

Turizem

Ulica Al Muizzima največjo koncentracijo srednjeveške arhitekture v islamskem svetu

Mikerinova piramida (desno)

Turizem je eden od najbolj pomembnih sektorjev v egiptovskem gospodarstvu. Več kot 12,8 milijona turistov je obiskalo Egipt v letu 2008, kar zagotavlja prihodke v višini približno 11 milijard dolarjev.Turistični sektor zaposluje okoli 12% egiptovske sile. Minister za turizem Hisham Zaazou je povedal strokovnjakom iz industrije in novinarjem, da je turizem ustvaril 9,4 milijarde $ v letu 2012.

Plaža v Sharm el Sheikhu

Nekropola v Gizah je najbolj ikonično mesto Egipta. Je tudi najbolj priljubljena turistična destinacija Egipta že od antike in bila popularna v helenističnih časih, ko je bila Velika piramida navedena v Antipatros Sidonios, kot eno izmed sedmih čudes sveta.

Egipt ima širok spekter plaž, ki se nahajajo na Sredozemlju in Rdečem morju, in obsegajo več kot 3000 km. Rdeče morje ima čisto vodo, barvne koralne grebene, redke ribe in lepe gore. V zalivu Akba plaže nudijo tudi prostor za izvajanje morskih športov. Sharm el-Sheikh (ali Mesto miru), Hurgada, Luksor (znan kot največji muzej na prostem / ali mesto 1/3 svetovnih spomenikov), Dahab, Ras Sidr, Marsa Alam, Safaga in severna obala Sredozemlja so večje turistične destinacije za rekreativni turizem.

Z veliko turističnimi dejavnostmi v Egiptu je idealno mesto za zgodovinski, verski, medicinski in zabaviščni turizem. Za vstop v Egipt, je treba imeti veljaven potni list in v večini primerov tudi vizum. Poleg državljanov Združenega kraljestva in EU, lahko državljani naslednjih držav pridobijo vizum ob prihodu na katero koli od egiptovskih pristanišč: Avstralija, Kanada, Hrvaška, Gruzija, Japonska, Nova Zelandija, Norveška, Makedonija, Republika Koreja, Ruska federacija , Srbija, Ukrajina in ZDA. Državljani iz Velike Britanije, EU in ZDA, ki potujejo v Sharm El Sheikh, Dahab, Nuweiba in Taba za največ 15 dni, ne potrebujejo vizuma pred potovanjem, kot prost vstop velja žig dodeljen ob prihodu.

Energija

Rafinerija nafte pri jezeru Mariout

Egipt je proizvedel 691.000 sodov nafte in 2,141.05 TCF zemeljskega plina (leto 2013), zaradi česar je Egipt med največjimi proizvajalci nafte, ki ni članica Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC) in drugi največji proizvajalec zemeljskega plina v Afriki. Leta 2013, je bil Egipt največji porabnik nafte in zemeljskega plina v Afriki, saj je porabil več kot 20% celotne porabe nafte in več kot 40% skupne porabe zemeljskega plina v Afriki. Egipt ima največje naftne rafinerijske zmogljivosti v Afriki s 726.000 sodov (v letu 2012).

Transport

Transport v Egiptu je osredotočen v Kairu in v veliki meri sledi vzorcu poselitve vzdolž Nila. Osrednja linija 40.800 km železniškega omrežja poteka od Aleksandrije do Asuana in ga upravljajo egiptovske državne železnice. Cestna mreža se je hitro razširil na več kot 21.000 km, in povezuje dolino Nila in delte Nila, Sredozemsko in obalo Rdečega morja, Sinaj in Zahodne oaze.

Kairski metro (line 2)

Kaiski metro je prvi od dveh podzemnih sistemov v Afriki in v arabskem svetu. Velja za enega izmed najpomembnejših nedavnih projektov v Egiptu, ki je stal okoli 12 milijard egiptovskih funtov. Sistem je sestavljen iz treh operativnih linij, četrta linija se pričakuje v prihodnosti.

Egipt se šteje za eno od držav, ki je bila pionir pri uporabi zračnega prometa, saj je vzpostavila letalskega prevoznika EgyptAir leta 1932. Letalska družba ima sedež na mednarodnem letališču v Kairu in operira s potniškim in tovornim prometom z več kot 75 destinacijami na Bližnjem vzhodu, Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki.Trenutno ima EgyptAir 80 letal.

Sueški prekop

Most čez Sueški prekop

Sueški prekop je umetna plovna morska pot in velja za najbolj pomembno središče pomorskega prometa na Bližnjem vzhodu, ki povezuje Sredozemsko in Rdeče morje. Odprt je bil v novembru 1869 po 10 letih gradnje in omogoča ladijski promet med Evropo in Azijo, ne da bi morali okoli Afrike. Severni terminal je Port Said, južni je Port Tawfiq v mestu Suez. Ismailija leži na zahodnem bregu. Prekop je 193,30 km dolg, 24 m globok in 205 metrov širok. Sestavljen je iz severnega dostopa do prekopa (22 km), prekopa samega (162,25 km) in južnega dostopa (9 km). Prekop ima en pas z izogibališčem v "Ballah by-pass" in Velikem jezeru Bitter. Nima zapornic; morska voda teče prosto skozi prekop. Na splošno velja da severno od jezera teče proti severu v zimskem času in proti jugu poleti.

Glej tudi

• Seznam suverenih držav
• Stari Egipt

Zunanje povezave

Wikimedia Atlas - Egypt

Vlada

• Egypt's Government Services Portal (Arabic, English)
• Egypt Information Portal (Arabic, English)
• Egypt Information and Decision Support Center (Arabic, English)
• Egypt State Information Services (Arabic, English, French)
• Chief of State and Cabinet Members
• Egyptian Tourist Authority

Splošno

• Country Profile from the BBC News
• Egypt profile from Africa.com
• Egypt Maps – Perry-Castañeda Library Map Collection, University of Texas at Austin

Trgovina

• World Bank Summary Trade Statistics Egypt

Drugo

• History of Egypt, Chaldea, Syria, Babylonia, and Assyria in the Light of Recent Discovery by Leonard William King, at Project Gutenberg.
• Egyptian History (urdu)
• By Nile and Tigris - a narrative of journeys in Egypt and Mesopotamia on behalf of the British museum between 1886 and 1913, by Sir E. A. Wallis Budge, 1920 (DjVu and layered PDF formats)
• Napoleon on the Nile: Soldiers, Artists, and the Rediscovery of Egypt.

Severna Afrika

Alžirija | Egipt | Libija | Maroko | Mavretanija | Tunizija | Zahodna Sahara