Epikur
| Epikur | |
|---|---|
Epikur
|
|
| Rojstvo | 342 pr. n. št.[1][2] Samos |
| Smrt | 270 pr. n. št.[1][2] Atene |
| Državljanstvo | Atene (država)[d] |
| Poklic | filozof |
Epikur [épikur] (starogrško 'Eπίκουρος: Epíkouros), starogrški filozof, * 341 pr. n. št., otok Samos, Jonija, Grčija, † 270 pr. n. št., Atene.
Epikur je izhajal iz begunske atenske družine. Njegova starša sta bila atenska meščana in sta se preselila na egejski otok Samos. Epikur se je vrnil v Atene in služil kot efeb, mladenič svobodnega rodu v vojaški službi. Dramatik Menander je bil kot efeb v istem razredu z Epikurjem.
Epikur je po pridobitvi filozofske izobrazbe v več grških mestih začel učiti v dveh mestih v Mali Aziji. Ustanovil je eno najpomembnejših filozofskih šol, atenske dobe, z imenom Vrt. Njegov filozofski sistem se po njem imenuje epikurejstvo.
Njegovo učenje[uredi | uredi kodo]
Njegovo učenje se je tudi s socialnega vidika razlikovalo od drugih glavnih grških mislecev tistega in predhodnega časa. Ženskam in sužnjem je dovolil hoditi v svojo šolo. V svoji epistemologiji je poudarjal pomen čutil. Bil je med prvimi Grki, ki je prenehal z bogaboječnostjo in čaščenjem bogov, kar je bila splošna navada do njegovega časa.
Njegova misel se vrača k atomizmu. Po njegovem obstajata Snov in Praznina. Snov sestavljajo atomi, preprosti delci najmanjše velikosti, brezštevilni in nedeljivi. Ti se nenehno združujejo in ločujejo, in kjer padajo pošev v praznino, kolidirajo, se povezujejo in tako sestavljajo telesa, ki pozneje spet razpadejo v atome. V kozmični Praznini, ki je neskončna in neizmerljiva, obstajajo nešteti svetovi, vendar od teh poznamo samo enega. Svetovi se brez konca rojevajo in gibljejo sem ter tja. V vrtincu teh zaporednih poskusov je narava ustvarila naš svet in človeka. Dušo medtem sestavljajo najlažji atomi in ne more živeti brez telesa, telo pa ne brez nje. [3]
Vpliv[uredi | uredi kodo]
Grški zgodovinar filozofije in biograf Diogen Laertij omenja 41 njegovih del, a žal so se ohranila zgolj tri pisma in 41 izrekov. Pomemben posrednik Epikurjevih idej je zato obsežna pesnitev v latinščini »O naravi sveta« (De rerum natura), ki jo je spisal rimski pesnik in epikurejski filozof iz 1. stol. pr. n. št. Tit Lukrecij Kar.
Elementi Epikurjeve filozofije so odmevali in vzniknili pri različnih mislecih in gibanjih skozi zahodno zgodovino mišljenja. Za človeka je bilo po njemu samoumevno, »da ima pravico živeti, da je svoboden in brez nevarnosti«[navedi vir]. To so kasneje povzeli demokratični misleci francoske revolucije in drugi, kot na primer John Locke, ki je zapisal, da imajo ljudje pravico do »življenja, svobode in lastnine«[navedi vir]. Te tri značilnosti so prenašali vse do današnjosti, in tudi v ameriško gibanje za svobodo ter deklaracijo o neodvisnosti Thomasa Jeffersona kot »življenje, svoboda in težnja po sreči«.
Njegove atomistične teorije so po njegovi smrti v delih učencev modificirali. Asklepiad, denimo, je menil, da so atomi deljivi. V rimskem svetu je bil največji predstavnik epikurejstva že omenjeni Tit Lukrecij Kar.
Reference[uredi | uredi kodo]
- ^ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica 1911 — 11 — New York City: 1911.
- ^ 2,0 2,1 Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз—Ефрон, 1907.
- ^ Pareti, Luigi (1971): Zgodovina človeštva - Stari svet, II/2, DZS, Ljubljana, str. 103
Viri[uredi | uredi kodo]
- Diogenes, Laertios, »Životi i mišljenja istaknutih filozofa«, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1985 (COBISS)
- Lucretius Carus, Titus, »O naravi sveta«, Slovenska matica, Ljubljana, 1959 (COBISS)
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
 |
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Epikur |
 |
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Epikur |
|
 |
Ta biografski članek o filozofu je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
