Artistes et penseurs favorisent la singularité du paysage contemporain en Croatie, proposant de nouveaux ponts et de nouvelles formes avec la performance. Ces quêtes artistiques cristallisent bien plus que des niches disséminées sur le territoire croate. Foyer incontournable de l’art performance en Europe de l’Est, la Croatie est désormais l’une des scènes phares d’un mouvement artistique et culturel, catalyseur d’une énergie de pleine liberté cherchant à questionner et à réfléchir le monde. L’explosion du Bloc communiste, la disparition de l’ex-Yougoslavie puis la guerre ont contribué à l’émergence de nouvelles pensées artistiques examinant les contours d’un état en crise d’identité. La performance s’inscrit au cœur de cette catharsis guidée par le désir de transgresser, afin d’entrevoir une société différente, éveillée et nouvelle. Le premier happening réalisé en Yougoslavie (Happ Our, 1967) et les premiers actes d’exhibitionnisme (Belgrade, 1971) de Tomislav Gotovac sont à la source de l’émancipation expérimentale menée par des artistes cherchant à affirmer leur liberté. Aujourd’hui Ivan Faktor, Željko Kipke, Sanja Iveković, Dalibor Martinis, Zdravko Mustać, Goran Trbuljak, Mladen Stilinović, le Groupe des Six Auteurs et bien d’autres ont signé une histoire aux couleurs engagées et aux formes contradictoires dessinant les premiers pas d’un continuum d’expériences et de passions. Désormais, des artistes internationaux tels que Božena Končić Badurina, Vlasta Delimar, Zlatko Kopljar, Igor Grubić, Siniša Labrović, Marko Marković, Sandra Sterle et Slaven Tolj continuent d’enrichir cette scène qui ne cesse d’imposer ses valeurs et ses inspirations culturelles à l’Europe. Mehdi Brit, avec la collaboration de l’Hôtel Particulier Montmartre, le Centre Pompidou, l’Ecole supérieure des beaux-arts de Paris, la FIAC 2012, le CENTQUATRE, The Window/Labo A235, la Fondation Brownstone, le Générateur/Frasq et le Musée de la Chasse et de la Nature, présente à l’occasion du Festival de la Croatie en France, une sélection inédite de performances. Entre septembre et décembre, ces actions artistiques se dévoileront lors des temps forts de la programmation aussi bien dans les centres d’art et lieux partenaires que dans l’espace public, conviant le spectateur à découvrir et à vivre une expérience sur la performance, fil rouge de cette saison 2012. Commissaire d’exposition et critique d’art, Mehdi Brit a collaboré au sein d’institutions culturelles telles que le Centre Pompidou, le Grand Palais (la Force de l’art02) ), La Biennale Performa (New York). Rédacteur en chef de la Revue Diapo (Art contemporain & performance), il contribue à différents magazines français et internationaux. De 2010 à 2012, il a collaboré avec Morgane Rousseau comme commissaire à à l’Hôtel Particulier Montmartre (Quand la transgression flirte avec le luxe). Après une carte blanche sur l’artiste Sarah Trouche à la Fondation Brownstone (2011), il prépare actuellement un ouvrage sur la performance en France et deux projets d’exposition sur le sujet.

• published: 07 Jan 2013
• views: 0

"Projekt prenove naselij in izboljšaja zaupanja med sosedi" je primeren za vsak zaselek in se vedno za vse dobro obnese. Potebno si je le prisluhniti med seboj in izkoristiti prosti čas v dobro soseščine. Pri tem zelo pomagajo "domači motorji", kakršna je tudi Minka Veršič. Namen prospevka je predvsem v spodbujanju posnemanja. Moje povabilo, da vsak beleži svoje poglede na lastno in vsem nam skupno dediščino pa je obrodilo tudi dragoceno kroniko domačega kraja in župnije: 569. Srce za zapahi : kronika Brezovice / Minka Veršič-Tomažinova. - Brezovica pri Ljubljani : samozal., 2007 ISBN 978-961-245-304-694(497.4Brezovica) COBISS.SI-ID 233223680 Knjiga pa je tudi že spodbudila nadgradnjo Cirila Mraka, ki jo objavljam, v nadaljevanju: Dopolnitev vsebine h knjigi Minke Veršič Srce za zapahi Minki Veršič čestitam za zanimivo in obsežno zbrano gradivo v Brezoviški kroniki z naslovom Srce za zapahi, Brezovica 2007. Zaradi razumevanja situacije v za Slovenijo težkih časih imam naslednji dve dopolnili: • Naslov Domobranci, žrtve medvojnega komunističnega nasilja, stran 268, ni primeren. Mravljetovi so bili ustreljeni junija 1942 in Novakova avgusta 1942. Prva vaška straža je bila ustanovljena julija 1942 v Šentjoštu, domobranstvo pa 23. septembra 1943. Žrtve torej niso mogli biti domobranci, ampak so bili civilisti, napredni posestniki, izobraženci, dijaki. • V poglavje Vaške straže ter prostovoljna protikomunistična milica, stran 270, predlagam med prvim in drugim odstavkom naslednjo dopolnitev: Razumevanje časa Vsaka doba je po svoje vplivala na družbeno gospodarski razvoj in zapustila svoj pečat. Današnji prebivalci smo torej izoblikovali svoj značaj skozi stoletja skupnega življenja z narodi, ki so imeli nad Slovenci prevlado. Dolgo je tlela želja po samostojnosti. Slovence je najbolj povezoval jezik, ki se je vedno bolj izpopolnjeval in je omogočal lastni kulturni razvoj. Tako sodimo med narode (na svetu je približno 6.000 jezikov), ki so zgodaj govorili in imeli zapise v svojem jeziku, po venetologih že pred Kristusovim rojstvom, medtem ko sodijo prvi ohranjeni zapisi Brižinski spomeniki v obdobje (972-1032), prvi knjigi Abecednik in Katekizem (Primož Trubar, 1550) ter prevod Svetega pisma in slovensko slovnico (Jurij Dalmatin in Adam Bohorič, 1584), ki je nastajala ob prevajanju Svetega pisma. Slovence je torej navdihovala svetopisemska beseda, v družbenem pogledu pa usmerjala literarna beseda. Jezik je namreč osnovni pogoj za razvoj naroda, samozavesti in oblikovanje samostojnosti. Razvoj slovenstva, kulture, jezika, književnosti je ljudi tega naroda usmerjal k sebe zavedanju in k samozavesti. V obdobju fevdalizma in monarhije iz časov Habsburžanov in Avstro-Ogrske smo postopoma oblikovali svojo narodno zavest in ob koncu prve svetovne vojne videli možnost učinkovitejšega razvoja v skupnosti južnih Slovanov in v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Iz tistih časov naj citiram nastop Ivana Cankarja 12. aprila 1913 v Ljubljani. Obsodil je postavljanje jugoslovanskega vprašanja kot kulturno in jezikovno vprašanje in rekel: »Morda je kdaj eksistiralo (enotna kultura in jezik); toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Tedanji poslanec na Dunaju in pomembna politična osebnost predvojnih Slovencev, dr. Ivan Šušteršič je »kritiziral vodilne avstrijske državnike, da jim v preteklosti ni uspelo vzpostaviti 'žive povezave s čustvovanjem vseh narodov'. Zlasti je manjkala povezava z avstrijskimi Slovani, s katoliškimi Hrvati in Slovenci, čeprav so bili slednji vedno 'steber dinastičnega čustvovanja' in 'prave avstrijske državnosti'. Pogosto je opozarjal avstrijske vladne kroge na nevarnosti velikosrbske propagande, podobno usodo so doživela opozorila glede naraščanja italijanskega iredentizma« (Zgodovinski časopis leto 1999, stran 200). »Nepriznavanje tega dejstva s strani avstrijskih oblasti je omogočilo velikosrbski propagandi, da je razvoj južnoslovanskega vprašanja ustvarila sebi v prid, kar je naposled pripeljalo do sarajevske tragedije.« Dr. Anton Korošec, dr. Janez Evangelist Krek in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič so zagovarjali majniško deklaracijo in združitev "avstrijskega juga" v Jugoslavijo. Dr. Anton Korošec, (1872 – 1940), duhovnik in politik, poslanec na Dunaju, najuglednejši politik med obema svetovnima vojnama, vodja Slovenske ljudske stranke, leta 1928 edini ne srbski predsednik vlade v Kraljevini Jugoslaviji, je na shodu SLS 1.2.1923 dejal: »Hočemo postati samosvoj narod in se nočemo posrbiti ne pohrvatiti. Hočemo slovensko kulturo, svoje slovensk

• published: 24 Jan 2009
• views: 378