Latvija
Latvijas Republika
Republika Latvija
|
||||||
---|---|---|---|---|---|---|
|
||||||
Geslo: "Tēvzemei un Brīvībai" (latvijsko) »Za očetnjavo in svobodo« |
||||||
Himna: Dievs, svētī Latviju! (latvijsko) »Bog, blagoslovi Latvijo!« |
||||||
Glavno mesto (in največje mesto) |
Riga |
|||||
Uradni jeziki | latvijščina | |||||
Etnične skupine | 62,1 % Latvijcev 26,9 % Rusov 3.3 % Belorusov 2,2 % Poljakov 5,5 % drugih |
|||||
Upravljanje | parlamentarna demokracija | |||||
- | predsednik: | Andris Bērziņš | ||||
- | predsednik vlade: | Laimdota Straujuma | ||||
Neodvisnost1 | od Rusije in Nemčije | |||||
- | razglašena:: | 18. novembra 1918 | ||||
- | priznana:: | 26. januarja 1921 | ||||
- | potrjena2:: | 4. maja 1990 | ||||
- | dokončno izvršena:: | 6. septembra 1991 | ||||
Vstop v EU | 1. maja 2004 | |||||
- | voda (%): | 1,5 | ||||
Prebivalstvo | ||||||
- | ocena januarja 2010: | 2.291.000 (143.) | ||||
- | štetje 2010: | 2.248.944 | ||||
BDP (PKM) | ocena 2006 | |||||
- | skupaj: | 29,214 milijarde USD (95.) | ||||
- | na prebivalca: | $15.549 (51.) | ||||
Gini (2003) | 37,7 (srednji) | |||||
HDI (2004) | 0,845 (visok) (45.) | |||||
Valuta | evro (€) (LVL ) |
|||||
Časovni pas | EET (UTC+2) | |||||
- | poletni (DST): | EEST (UTC+3) | ||||
Vrhnja domena (TLD) | .lv 3 | |||||
Klicna koda | +371 | |||||
1 Latvija se ima za kontinuiteto prve republike. 2 Začetek odcepitve od Sovjetske zveze. 3 Tudi vsem državam članicam Evropske unije skupna domena .eu. |
Repúblika Látvija je republika v severovzhodni Evropi. Na zahodu meji na Baltsko morje, zato je skupaj z Estonijo, na katero meji na severu, in Litvo, na katero meji na jugu, znana kot ena od treh baltskih držav. Na vzhodu meji na Rusijo in Belorusijo.
Država je med drugim članica Evropske unije, zveze NATO ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. 1. januarja 2014 je prevzela evro in postala 18. članica evroobmočja, do 14. januarja bo evro v obtoku skupaj z nekdanjo valuto, latsom.[1]
Geografija[uredi | uredi kodo]
Latvijo prekrivajo nizke ravnine in valovita hribovja. Kar 44,3 % njene površine pokrivajo gozdovi. Povprečna nadmorska višina latvijskega ozemlja je 87 m, najvišja točka pa je Gaizinkalns (311,6 m). Najdaljša reka, ki teče samo na ozemlju Latvije, je Gauja (452 km), najdaljša reka, ki teče čez državo, pa je Daugava (1005 km, od tega 352 km po Latviji). Latvija meji na severu na Estonijo na vzhodu na Rusko federacijo ter na jugu na Belorusijo in Litvo.
Demografija[uredi | uredi kodo]
Prebivalci (2011): Latvijci (62,1 %), Rusi (26,9 %), Belorusi (3,3 %), Ukrajinci (2,2 %), Poljaki (2,2 %), Litovci (1,2 %), ostali (>1 % Judje, Nemci).
Religije: luterani, katoličani, pravoslavci
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Leta 1939 podpisan pakt Molotov-Ribbentrop med ZSSR in Nemčijo, je zapečatil usodo Latvije. 17. junija 1940 je SZ zasedla Latvijo in sledile so deportacije tisočev Latvijcev v Sibirijo. V začetku 2. svetovne vojne je Latvijo okupirala nemška vojska in v času okupacije v koncentracijskih taboriščih pobila 90 % latvijskih Judov. Rdeča armada je leta 1944 premagala Nemce in ponovno zasedla Latvijo, toda SZ je nadaljevala s predvojno politiko preganjanja Latvijcev. Prebivalstvo je že med samo vojno utrpelo hude izgube (prisilne mobilizacije na obe strani), pred Rdečo armado je na zahod pobegnilo več kot 130.000 ljudi, več kot 120.000 pa so jih Sovjeti poslali v gulage. S povojnim načrtnim uničenjem infrastrukture iz medvojnega obdobja in razvojem predelovalne industrije je svoje dodalo še priseljevanje ruske delovne sile. Tako je delež Latvijcev s predvojnih 77 % (1938) padel na vsega 52 % (1989) prebivalstva.
Leta 1990 je Latvija razglasila samostojnost, kar je Sovjetska zveza priznala leta 1991. Prve volitve so bile leta 1993, ampak samo državljani 17. junija 1940 in njihovi potomci so imeli volilno pravico; to je pomenilo, da 34 % latvijskih prebivalcev ni moglo voliti.
20. septembra 2003 so se na državnem referendumu Latvijci odločili, da se pridružijo Evropski uniji.
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ^ "Fireworks and fear as Latvia joins eurozone". The Economic Times. 31.12.2013. Pridobljeno dne 1.1.2014.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Lye, Keith. Philip's World Factbook. London 1995. (v angleščini) ISBN 0-540-05897-1
|
|
|
|